ker sem zlo nostalgičen človeček, se velik spominjam na svoje otroštvo, in sem se spomnila na eno mmojo piromansko nezgodo….stara sem bla ene 4-5 let maksimum, k vem da nisem še hodila v šolo.. no uglaunem, z dedijem sva bla v dnevni, on je v fotelju gledal poročila, jaz sem pa sedela pred kaminom in metala papirnate robčke not, k so tko lepo zagoreli.. sicer me dedi skoz opozarjal nej se odmaknem, in da ne rinem not.. ja valda da bom ubogala.. tko kt zmeri :) no dedi je kmalu omagal, in zaspal v fotelju, jest sem pa ob kaminu opazila tiste tadolge šibice, in sem eno po eno metala not in bla fascinirana kak plamenček nardijo.. pol mi je pa padla na pamet, ena “kul” ideja, pograbila sem tko en šop teh šibic da je zgledalo kot ena velika šibica, stegnila sem roko proti kaminu, da jest vidim kako bi bilo, če bi jih vseh 10-15naenkrat prižgala… si lahko predstavlljate efekt, vse so se v sekundi spremenile v ogenj, opekle so me po roki in dlani, zmetala sem jih po tleh, malo na tepih malo po parketu, vreščala sem kot sraka, dedi je skoču z fotelja, z stopali pogasil vse kar je gorelo na vseh koncih sobe… mene je pa peklo in tulila sem k zmešana, no sej pol so me peljali k dohtarju, sem mela kr nekaj opeklin, mogli so me mazat z eno kremo, desno dlan kr neki cajta nisem mogla premikat, mam pa še danes pri palcu eno miceno brazgotinico (lahko bi jih bilo dosti več).. ko sem se vrnila domow iz ambulante, mi je blo pa najbl smešno, da je mel dedi luknje na nogavicah od gašenja..
danes ko se spomnem, mi je pa tok hudo, k šele zdej razumem dedijev obraz, kok mu je bilo hudo, da je zaspal, in kok ga je pekla vest, ker se je počutil krivega me je tiste tedne k sem mela rokico povito razvajal še bl kot ponavadi…
