Danes sem se spomnila, kako sem bia včasih težavna za hrano.. Bla sem drobcena in suhcana, in brez apetita,magari bi zdej mela taka obdobja vsaj pred poletjem… No in naša babica,si je zmišljevala vse mogoče trike, samo da bi jedli. Še posebaj jaz.. In tko smo se zbirali po šoli, in počeli razne neumnosti, nikoli na istem mestu, al na našem vrtu, al pri sosedih, al na drevesih.. Vedno je kakšna babica poskrbela, da smo jedli, in jaz sem zmeri vse pojedla samo pri noni Celestini, ki je kuhala najboljšo mineštrco ever, delala najboljšo potico, mešala najboljši sok, uglaunem pri njej sem vse pomazala.. in zmeri sem moji babici metala na nos, da ona ne zna kuhat, da nona Celestina najbolje kuha.. Za druge mulce iz kvarta je bla pa moja babi zakon.. Ja zmeri je držalo tuje je slajše.. In tako so minevala leta, in sva se enkrat z babico pogovarjale, kako sem malo jedla, da sem celo dobila neke smrdljive ribje kapsule,za apetit.. Da ji ni jasno kako sem lahko trenirala tenis, hodila v šolo in se še skoz na svežem zraku igrala, a jedla zelo malo.. Pila sem pa velik tekočine, pa kr velik mleka.. In pogovor je nanesel, na mineštrico none Celestine.. In zgodba je imela presenetljiv konec, vse kar sem polizala pri sosedi, je bilo delo moje babice, ona je zjutraj skuhala in spekla sladice, in nesla k sosedi, preden sem prišla iz šole, tako, da mi je dala soseda babicino hrano za jest..
Tko da danes lahko s ponosom rečem, da je moja babica kuhala bolje kot nona Celestina…
evo jaz sem imela isto sranje.v prvem razredu sem vagala 18 kg.rada sem jedla, ampak sam tist, kar mi je pasal in mama me je razvajala ful. zato zdaj recimo ne maram sladkarij, očitno sem se spreobjedla. na drevesih sem bla pa rajš k na tleh…
ima pa mama eno kolegico, ki je kuhala najboljšo domačo juhco z domačimi nudlici-kadar smo prišli na obisk sem že na vratih zahtevala juho;))))
evo, juh se ne morem spreobjest;)