V družbi je nanesla debata o parčkih, in o življenju nasploh.. Pred parimi meseci smo s frendicami malo obirale (v dobrem smislu), eno našo znanko, ki je bila takrat sveže zaljubljena, vse ji je laufalo, ljubezen, služba..pač vse. Po tihem sem razmišljala, kako je bilo pri meni na začetku, ko sem bla čisto nafrišno zatrapana, kako sem lebdela, in skakala na vsak pisk telefona, in če ni bil njegov sms, ga skor nisem niti prebrala.. Potem gre čas naprej, tista zatrapanost mine in se spremeni v ljubezen, spoštovanje, ko imaš nekoga res rad z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi in pride čas prilagajanja in upoštevanja. Nekateri to primerjajo ali razumejo kot monotonijo, a meni se ne zdi glih tako, vedno si lahko kaj domisliš,da popestriš dneve. Če je sodelovanje obojestransko, se monotonija lahko uspešno razbija. Včasi se enemu da več, enemu manj, in v naši vezi sem jaz tista, ki se ji skor vedno da.. in se pritožujem, če ni vedno po moje 
No in danes srečam to kolegico, ki smo jo takrat komentirale, in mi pove, da sta se po sedmih mesecih razšla, da ji je enostavno reku, da se je naveličal, da rabi nov zagon, da mu ona tega ne nudi, da on rabi muving, da ma še veliko v življenju za videt in probat. Daleč od tega da ona to nebi bila, bejba je hiperaktivna, vesela, nasmejana taka pozitivna. Sicer kaka je v vezi, ne morem vedet, a monotonosti ji nebi pripisala. Ne rabim verjetno omenjat, kako je zmedena in totalno na dnu.. Po vsem tem, sem pa pri sebi začela razmišljat, da mogoče je bolje že malo ustaljen vzorec, kot da težiš stalno k nekim novostim in stimulacijam, ker če recimo malo zatrokira domišljija, smo pa spet tam.. In če sem si takrat mogoče malo želela, da se mi dogaja kot njej, in kot se je meni na začetku, sem si hitro premislila. Sem zadovoljna s tem kar imam, včasih se kaj pritožujem, če ni glih vse po moje. Kak dan sem mogoče malo bolj občutljiva in rabim več pozornosti in jo iščem na različne načine. Glih tako pa rabim svoje trenutke, ko sem sama in mam svoje obrede Tako, da če se nam kdaj zdi, da je drugim dosti bolje kot nam, se nam lahko to samo zdi, ker nikoli ne veš kaj se skriva zadaj. In domača češnja je tudi sladka, tako kot sosedova, če ne še bolj… 
Če bi moj frišn tole prebral, bi reku : “no, ko boš naslednjič spet težila, se spomni, kaj si na blogu napisala”
16.05.2007 ob 17:47
Bom moji reku naj to prebere
Ona zmeri misli, da je drugim babam bolje kot njej, ko sem jo pa zadnjič vprašal, zakaj je sploh še z mano? Je odgovorila, da bi lahko blo drugje še slabše 
Babe
16.05.2007 ob 17:56
emerik, to si pa tako lepo povedal …
16.05.2007 ob 18:42
hahaha
a sem zdej fantom dala mal potuhe :O me bojo babe linčale 
16.05.2007 ob 22:19
O Jazzy, upam da moj tega ne prebere, bo reku, vidiš da vam babam ni tok slabo
17.05.2007 ob 09:34
Sam ne vem Đezi, a ni to glih v človeški naravi, stremenje k boljšemu?
Jaz vem sam to, da starejša kot sem, manj mi je jasno. Ljudje smo različni in vsako razmerje je zgodba zase. Vem samo to, da je ljubezen slepa in gluha in da ko se najdeta taprava dva… ma ni ovir!
Kako že pravijo,..lošem kurcu i dlaka smeta, ane!?:)
17.05.2007 ob 09:46
Aja, drugač pa….ti si ena taka moja mala pozitivka, k te je prav fajn brat.
(srček)
17.05.2007 ob 10:09
Ja sej težimo k boljšemu, jaz to delam na ta način, da ne iščem boljšega drugje, ampak probam izboljšat to kar imam doma..Ok z glavo skozi zid ne morem, če ne gre ne gre…Sam najlažje je ob prvi oviri spokat kufre in it drugam, pol to lahko delamo ceu lajf.. Pa tudi velikokrat vidimo bolj črno, kot je v resnici..
Vremenči Cmok
17.05.2007 ob 10:13
Odlično pet, Jessy, saj ne vem če bi sploh kaj pripomnil, ampak vseeno… Če imata dva ravno pravšnjo merico skupnih stvari in sta ravno za pravo mero različna, se znata prilagajati in spoštovati drug drugega, tudi s tem da včasih pomislita najrej na drugega, včasih pa najprej nase, je to zame idealna veza.
17.05.2007 ob 10:35
Logično, je da kdaj pomisliš najprej nase, saj je vsak od nas v sebi malo egoist
To je čisto človeško, če je v zdravi meri…
Sej poznamo tisti rek: Prvo mej rad sebe, če hočeš da te imajo drugi radi
To pravilo pa pomoje pada v vodo samo pri otrocih, verjamem, da starši, posebaj mama, vedno postavi otroka v prvo vrsto, tudi pred sabo
17.05.2007 ob 13:01
Ma, bi se jst kr strinju… na dolgi rok so stvari mal drugacne kakor na kratki rok. IN druge stvari pac gledas pri cloveku in on pri tebi. Pa saj se mi zdi da na dolgi rok si itaq vsak zeli otroke in nek svoj mir.
17.05.2007 ob 16:35
Ja v principu ja, smo je odvisno od človeka do človeka, jaz recimo poznam kar nekaj 40letnih tipov, ki so vse prej kot družinski ljudje, dosegli so eno finančno neodvisnost,nek status v družbi, a da bi se pa vstalili zaraven ene babe in na enem mestu pa jim nikakor ne gre.. In vedno težje bo, ker starejši kot si maš vešje kriterije, a mogoče bi bilo bolje, da spustiš kriterije
18.05.2007 ob 07:23
Res dobra tema za razmišljanje. Jz pa punca bova zdle skupi en let in nč ne kaze na to, da bi se naveliču…tiste norije kokr na začetku ni več tko k si ti napisala, če pa jo dva dni nič ne vidm, mam kr lukno v trebuhu.
18.05.2007 ob 19:37
sej včasih je dobro, da se malo pogrešamo, k če maš nekoga skoz pod nosom, ga sploh ne moreš pogrešat, da bi lohk vedu kok maš nekoga rad
18.05.2007 ob 21:19
Pogrešanje prinese tudi spoznanja in začnemo cenit pa še snidenje je sladko
19.05.2007 ob 11:07
res je
19.05.2007 ob 17:40
Jazzy,
Domača češna je zmeraj na dosegu roke
20.05.2007 ob 16:16
[...] pride čas prilagajanja in upoštevanja. Gledanje Jessy mi je zelo blizu in všeč; <a href=http://jessy.blog.siol.net/2007/05/16/sosedova-cesnja/ >http://jessy.blog.siol.net</a> Nič slabega ni med partnerjema ustaljen vzorec kod, da [...]