Dnevnik v koraku s časom…

Na kamperjevem blogu sem naletela na eno slikico, ki me je spomnila na dogodke ene sobote pred dvema letoma. Če se ne motim je bil glih en tak cajt. Z druščino smo bili v Ljubljani na koncertu. Sobota se je začela bizarno, saj sem zjutraj slučajno ugotovila, da sem zadela štirico na loteriji. Itak nisem gledala, dokler me frendica zjutraj ni poklicala in mi narekovala številke. (znesek je zanemarljiv) Prvič v lajfu sem igrala, to pa zato, ker sem sanjala neke številke in so mi vsi težili naj igram. V življenju še nikoli nisem nič zadela, ponavadi moram še kaj doplačat V Ljubljani je bilo vse OK. No ko smo se pa odpravili proti Obali, se je pa začelo. Najprej se je na pol poti spustila neka čudna megla. Čez nekaj časa smo dohiteli eno veliko prikolico, na kateri je bila res ogromna jahturina v spremstvu dveh spremljevalnih vozil z rumenimi utripajočimi lučkami. ( a so to intervencijska vozila ali niso ne vem) Takoj, ko sem jo zagledala sem na glas rekla, ta bo sigurno zadela v viadukt. Vsi so se mi smejali. Ni minila minuta, in jahtača zadene v tablo na viaduktu na kateri je pisalo CESTNINA 800m. Ves zgornji del cerade skupaj za antenami je šel v maloro Mimo smo lahko šli samo po odstavnem pasu. In med pametovanjem, kako se je to lahko zgodilo in kako bo lastnik v portoroški marini “vesel” svoje pohabljene jahte, ob cesti na odstavnem pasu zagledam moškega in žensko, ki mahata z nekimi belimi majicami. Frendu se zaderem, naj zmanjša hitrost, da mogoče se jim je pa kaj zgodilo.. Ker se skozi meglo in ponoči ni videlo nič. Nismo uspeli niti zmanjšat brzino, ko pred nami na levem pasu stoji đip zabit v ograjo.. Počasi se premikamo naprej, da bi se na odstavnem ustavili, ko sredi ceste zagledamo gliser..ja manjši gliser.. Na desni pa prikolico, s katere je gliser zgleda padel… Če nebi imeli prilagojene hitrosti, bi zadeli direktno v čoln, ki je stal na obeh pasovih. V tem pripelje policija in nas usmeri, da peljemo naprej. Molče se vozimo in razmišljamo, da bi za sekundo lahko v polno zadeli čoln sredi ceste. Ni bilo nobenega trikotnika, megleno, samo dve osebi, ki sta z belimi majicami mahali ob cesti. Pripomnila sem, da očitno ni bil dober dan za prevoz plovil. Vsi so se nasmejali in napetost se je malo sprostila. Vse se je odvijalo tako hitro, da so sekunde štele in hvala bogu da smo bili trezni, in prilagojeni razmeram. Ob treh zjutraj se pripeljemo do moje ulice in sredi osvetljenega križišča zagledamo mrtvo mačko v katero je bil zapičen lesen križ. Po njej in ob njej pa posute rdeče vrtnice. Skoraj me je kap. Kaj je sploh to nek satanistični ritual. Gledali smo kot zadeti. spogledovali smo se a noben ni izustil nič. Zapeljemo se po ulici naprej in pred nami se pojavita fant in punca, ki v merkatorjevem vozičku drvita po hribu navzdol. Hitro zavijemo v desno, da se jim izognemo, ker očitno oni niso mogli bremzat. Smejala sta se kot nora in se prevrnila na travnik. Vstala sta hitro in stekla po ulici navzdol. Voziček je pa kar ostal tam na travniku. Nisem vedela ali bi poklicala policijo ali ne bi. Vsega skupaj je bilo preveč za en večer. Komaj sem čakala, da pridem v hišo. Z nami v avtu je bila tudi naša prijateljica, novinarka Primorskih novic P.V., ki je naslednji dan napisala članek o dogajanjih na avtocesti. Spustila pa je mačko, ker bi bilo res preveč Mogoče je bila tisto soboto (nedeljo) polna luna. Kakorkoli že, kadarkoli se v družbi pogovarjamo in jaz omenim, če se spominjajo tiste sobote, vsi začnejo zavijat z očmi