Smrt Tošeta Proeskega, še vedno odmeva. Določeni to tragedijo izkoriščajo za “promocijo” prodajanje časopisja in podobnih zadev. Duhovi nikakor, da se poležejo. A stvari, kot so nesreče se dogajajo tudi čisto blizu nas. Še bolj žalostne, kot je prometna nsereča. Seveda nočem pomanjševat tega dogodka, ampak ob novci, da je včeraj umrla 6 letna nečakinja moje frizerke, me je kar stisnilo. Punčka je prišla iz šole, malo je potožila da težko diha. Peljali so jo v bolnišnico in od tam s helihopterjem v Ljubljano. Že na poti je padla v komo in danes umrla. Nikoli bolna, nikoli ni jamrala. Več kot otroške bolezni ni nikoli imela. Danes je ni več. Če smo se vsi spraševali zakaj glih Toše, ki je imel celo življenje in bleščečo karijero pred sabo, se danes sprašujem zakaj mičkena deklica, ki se sploh še dobro ni zavedala zakaj je na svetu. Kako je življenje včasih čudno, nepredvidljivo in kruto. Med današnjo službeno potjo v Padovo, sva se z očetom pri Benetkah vključevala na avtocesto. Bila je kar dolga kolona. Ko smo se končno pomaknili, sva opazila, da je kolona nastala zaradi mrliškega avtomobila, ki je počasi prevažal temno mahagoni krsto. Med tem ko so eni čudaki trobili, da naj pospeši in se umakne, sem jaz prvo izustila “Upam, da je not nekdo star, ki se ni matral” Ni minilo 10 minut, opazimo v retrovizorju plave luči in en avto podoben rešilcu. Ko nas je prehitel, smo na njemu prebrali napis “Trasporto organi”. Hitel je da nekomu pomaga, da mogoče reši življenje. Nekdo je čakal na ta organ in upal na boljši jutri. In ko pomisliš, da z desne nekoga peljejo večnemu počitku z leve pa hiti rešilec, da bo nekomu rešil življenje, se zaveš da je življenje res minljivo. Da ne moreš vedet kdaj, kje in kaj te čaka. Da se je treba veselit malim stvarem, ki se nam dogajajo. Da se je treba smejat in bit dober, ker nam bo kdaj lahko žal za stvari, ki jih nismo naredili. Moja babica je zemraj govorila, nikoli ne hodi iz hiše jezen. Takrat nisem razumela, danes pa ja.
U tale je pa malo globlja … Od tebe sem vajen bolj vselih tem. Razumem, pa da mora bit tudi kakšna taka, ker se tudi tebe dotaknejo take zadeve. Kaj pa je bilo tisti punčki, če smem vprašat?
A veš zmeraj “boli”, ko umre nekdo znan. Naprimer zdaj Toše. Takrat ga je objokala skoraj cela Slovenija. Sama sem bla tiste dni zelo depresivna, žalostna. Ampak ne zarad njega. Ne, sej ga nisem poznala, nisem spregovorila besede nikoli z njim. Pač, kaj češ.. Vsi smo sam ljudje in vsi bomo umrli. To sem povedala, ko me je kdo vprašal če mi je hudo .Zakaj? Ko je umrl Toše, so jokali vsi, ko pa je dan prej umrl moj prijatelj Alen pa sam jaz in prijatelji in svojci. In ne cela Slovenija!
O lubika, danes si pa deep
Je pa res, prehitro živimo, da bi se zavedali minljivosti!
Kako prav je imela tvoja babica,tudi jaz si ne dopustim odvihrati od hiše jezna, niti komu drugemu. Toda na srečo čas majčkeno zakrije sledi bolečine in ostanejo pač najlepši spomini.
Žalosten zapis, ampak resničen
…zelo me je pretreslo tole s to punčko…res ne vem kaj naj napišem…mogoče naj ponovim, kar si sama že napisala - treba se je smejati in biti vesel.
Solinar, v takih primerih je res vednno tžko karkoli rečt ali zapisat. Še posebaj, ker se ti zdi, da se dogaja kriivica, majhnim bitjecem, ki sploh še ne znajo skrbet zase.
res da sem že 70 let na svetu, a vendar me je vedno presunilo spoznanje da večinoma predčasno umirajo nedolžni, dobri, srečni,ljubeči ljudje, ki imajo radi življenje. Kruto, toda resnično.Ko pa si omenila primer z darovanjem organov, pa bi jaz uzakonila odvzem zdravih organov mrtvih za žive.S tem bi zmanjšali trplenje in stiske tistih, ki imajo možnosti živet in jim omogočit kvalitetnejše življenje.Nikakor ne morem razumet, da toliko zdravih teles in organov preprosto zažgejo, ko bi nekomu drugemu obogatilo življenje.Da ne govorim o kvaliteti življenja in ceni zdravljenja.Vedeti je treba da imamo vsak dan enega samomorilca, ki se je sam odločil za svoj konec in to bi lahko bil nekomu drugemu nov začetek.
moj že kar nekaj let nosi v denarnici tisti kartonček, na katerem piše, da če se mu kaj zgodi, lahko vzamejo njegove organe.sama sem tudi razmišljala v tej smeri. redko kdo rad o tem govori, ker vsi mislimo, da bomo živeli “večno.” a če lahko tudi po smrti nekomu pomagam in mu nudim boljši jutri zakaj ne..mene itak ne bo več, kaj mi rabi zdrav organ v grobu!!!! kruto in se mogoče grdo sliši, sam je tako. če bi se več ljudi odločalo za to, pol bi bilo mogoče manj ugrabitev za krajo organov!
V italiji in tudi v svetu je najbolj znan primer dečka Nicholasa Greena iz Floride, ki je s starši potoval po Siciliji. Na enem posajališču so bili žrtve ropa. Nicolasa so ustrelili in je kasneje v bolnici umrl. Starši so se nemudoma odločili, da donirajo organe. S to izjemno in humano gesto so rešili življenje sedmim ljudem, ki so čakali na transplantacijo. Vsako leto se vsi zberejo s starši in se spominjajo na malega komaj sedemletnega Nicholasa.
http://www.nicholasgreen.org/
http://www.epals.com/events/gift_of_life/stories_nicholas.tpl
res žalostno
ravcno o tem smo danes debatirale…katastrofa…in vendar se vse premalo zavedamo,da je treba vsak dan užiti do popolnosti,ker ne veš kaj in kako…
ja hudo je to..jaz ne vem sploh kaj bi več rekla…
te (žalostne) trenutke sem popisal tudi jaz. res … škoda
sem glih brala tvoj blog o nesrečah
med komentarji se videl, da žaluje velikooooo ljudi. v šoli je toše bil mnogim idol