Dnevnik v koraku s časom…

…samo eno lahko rečem… HLEV… In vprašanje čiščenje hleva? bi lahko uporabili tudi v drugi namen…. Kaki cirkusanti so to. Bog nam dej zdrauja, če nam že pameti ni..

Neazdnje se je publika tako smejala, ko je bil v oddaji Damjan Murko. Kao to so mi neki “renomirani” politiki. Skačejo si  v besedo, derejo se en čez drugega, se zmerjajo, mahajo z rokami. Smejeo se drug drugemu v faco. Sam nej se še lasat začnejo tko kot to počnejo itallijani pa smo “na konju”  Vsi se neki branijo sami sebe hvalijo. Npihujejo se, na koncu pa še trdijo, da ni nobene nervoze in da je vse kul..   Vrtijo se okrog problema, kot mačka okrog vrele kaše. Obešajo se na vsako besedo, a rešitve itak da ni.  Ta politika je res ena velika qurba. Pa ne tista fetalijeva tajska ampak ena taka grda velika in umazana.

...komentar [20]

…ali označevalec strani v knjigah.. Res se mi ne sanja o strokovnem izrazu za to zadevo. Je pa res uporabna in praktična reč. Zadnje cajte sem prebrala, kar nekaj knjig. Imam taka obdobja. Al berem ful, ali pa s knjig samo prah brišem. Najbolj me pa razjezi, ko mi tisti kartonček za označevanje pade ven in zgubim stran. Uhljčkov delat se ne spodobi. No, in knjiga Pasja Grofica me je prijetno presenetila, sicer ne po vsebini, ker jo še nisem prebrala, ampak po tem, da ima zlat trakec.

Prav razveselila sem se. Pa sem šla malo prečekirt knjige na policah in ugotovila, da veliko starejših izdaj ima ta trakec. Vse novejše pa ne. A je ta praktična zadeva res tak velik strošek.. Samo tko mimogrede vprašam. Ker meni se to zdi odlična pomoč, da bi šla ven iz “prodaje.” Se tudi zavedam, da gre čas naprej in da danes označevalci izgledajo drugače, kot naprimer tale, ki ima tudi timer.

Čeprav sem sama navdušena nad vso tehnologijo. Se pri določenih zadevah raje držim pravila “simpl je tanajbolš”

...komentar [30]

Danes sem šla na UE uredit dokumente, ker sem spremenila stalno prebivališče. Odnesla sem osebno, vozniško in potni list. Ne vem zakaj sem živela v zmoti, da ti lahko potni list kar tam uredijo. No, mogoče je to bilo včasih. Vozniško ti uredijo na licu mesta. Osebna se pa čaka en teden. S tem, da lahko staro zadržiš, dokler ne dobiš nove. Ampak te to posebaj vprašajo. Ja logično, da jo bom zadržala, če ste mi tudi potni list zadržali. Ne bom hodila okrog en teden brez vsakega dokumenta. No, da dokumenti stanejo čivkajo že vrabci. Nekako sprijaznim z dejstvom, da je plastificirana osebna 16.70€ S tem, da sem pred tem dala 10.00€ za slike. Rabim pa samo eno. Ampak ok tudi fotograf mora nekaj zaslužit. Ok, za podaljšane potnega lista mi za enkrat še niso kasirali. Najbolj sem bila presenečena nad vozniškim. Ko sem vstopila v sobo kjer urejejo vse te prometne zadeve in rekla da moram zamenjat naslov na vozniški, mi je referentka iz šuba odgovorila “ja samo bo treba plačat” Ja uredu, bom pač plačala, sej si nisem pričakovala, da bo kaj zastojn. Podpišem en list in grem na blagajno, kjer mi tip izda račun za 25.92€. Malo sem pogledala, plačala in se z računi napotila po dokumente in potrdila. Pogledam račun. Sprememba naslova na vozniški stane 9.22€. Ne morem verjet. Pogledam vozniško in na njej ne vidm nobene spremembe. Pravzaprav na vozniški sploh ni naslova, ne prejšnjega ne sedanjega. Edina opazna razlika je na zadnji strani, kjer piše PORTOROŽ 29.01.2008 podpis in štempelj. Halooo za to sem plačala skoraj 2.200 starih tolarčkov. Zato, da je vnesla spremembe v bazo podatkov. Sej ne morem verjet. Blazno preveč se mi zdi. Za te 3minute dela. Izdelava nove vozniške pa stane 14.18 + 1.20 upravne takse. Se pravi 15 evrov daš, da ti gor natipkajo vse podatke, zalimajo sliko… skoraj 10 evrov pa samo podaljšanje. Če bi vedela, bi si dala novo nardit, da bi mela vsaj to tanovo sliko, na kateri sem vsaj malo bolje izpadla kot na tej, ki jo imam trenutno. Kakorkoli že, računam, koliko nas bo ta štos stal, ker mora skozi ta postopek naša 4članska družina. Gotovinskega popusta na večjo količino verjetno nimajo. 4 nove osebne in podaljšane treh vozniških nas bo stalo 94.46€ ali 22.636 tolarčkov. Kar dejansko ni malo. Še dobro, da nam ni potrebno delat novih potnih listov.

Samo za info:

Cena potnega lista

Državljan mora plačati obrazec potnega lista (25,04 EUR) in upravno takso.

Upravna taksa se obračuna po tarifni številki 12 Zakona o upravnih taksah, in sicer:

• za polnoletne državljane, z veljavnostjo dokumenta 10 let – 155 točk oziroma 10,99 EUR
• za mladoletne državljane od 3 do 18 leta starosti, z veljavnostjo dokumenta 5 let – 80 točk oziroma 5,67 EUR
• za otroke do tretjega leta starosti, z veljavnostjo do 3 let – 35 točk oziroma 2,48 EUR
• če je državljan v zadnjih petih letih izgubil potni list več kot enkrat, dobi pot. list z veljavnostjo 1 leta – 30 točk oziroma 2,12 EUR
• za izdajo potnega lista v primeru prve pogrešitve ali uničenja potnega lista se plača dvakratna vrednost takse
• za izdajo potnega lista v primeru vsake naslednje pogrešitve ali uničenja potnega lista se plača štirikratna vrednost takse

Kar pomeni da štiričlanska (polnoletna) družina rabi za potne liste 100.16 + 43.96 upravne takse, kar znaša 144.12€ ali po domače 34.536,91 sit. Lušno ne.

aja, pa ko se bom, če se bom poročila, ne bom menjala priimka, razen, če mi dragi ne krije polovice stroškov izdelave novih dokumentov

...komentar [31]

…se takoj spomnem na dogodek izpred parih let, ki se mi je zgodil v Istanbulu. Istanbul mesto, ki ga obožujem, in v katerega se z vseljem vračam parkrat na leto. Bila sem na obisku pri babici in na prekrasen pomladni dan, se odpraviva na sprehod ter na kosilo v bližini univerzitetnega centra. Res je bil lep dan, tak dan, da je bilo škoda bit v hiši. Sprehajale sva se kakšno uro si ogledovale izložbe, malček posedele v parku, kupile burek za sabo in priklicale taksi, da naju odpelje nazaj domov. Babi ma vedno navado, da takoj ko stopi v stanovanje gre v dnevno in prižge tv. Enako je storila ta dan, z eno razliko. Obstala je sredi dnevne in nemo gledala v TV . Mimika na obrazu se ji je v sekundi spremenila. Sama razumem malo turško, vse kar sem videla na TVju je bil ogromen kaos, policijo, rešilce in reporterja, ki se je drl v mikrofon. Šele ko je omenil Lalely in Universite sem dojela, da se je nekaj zgodilio tu v naši bližini. Če bi bil potres bi ga čutili tudi mi, ker smo blizu, pa smo ga že večkrat vendar brez večjih posledic. V sekundi se mi odvrti film v glavi, ko sem zagledala park v katerem sva sedele, “bomba” .. V naslednem trenutku, pa sem sebe prepričevala, da ni šans, ker o tem samo beremo in gledamo na TVju, to je daleč in nam se to ne dogaja. Ja v Slovenii res ne. Hvala bogu. A tu smo v Turčiji. Tu se dogaja marsikaj. Pogledam babico in jo vprašam, kaj pravijo. Vsa bleda mi odgovarja, da je nekdo v parku v košu za smeti odložil neko ekspozivno stvar. Da sta dva študenta huje ranjena, za enega od teh so kasneje sporočili, da je preminil v bolnišnici. Še več je bilo poškodovanih. Večkrat so pokazali park in ni mi jasno,bomba explodirala 10minut po tem, ko sva odšle. V taksiju sva sicer slišale nek močen “pok” a se nama ni zdelo nič pretresljivega, saj v takem mestu ni nič čudnega. Taksisti se vozijo na plin in marsikateremu kar sredi ceste dvigne pokrov od prtljažnika v luft ko poči plin.. Sedele sva v taksiju v špici porometa v milijonskem mestu pa še taksist je nabijal muziko. Mami o tem nisem nič govorila, a je še isti večer poklicala, ko je prebrala na internetu, ker ve da je ta predel zelo blizu našega stanovanja. Zanimivo, kako ti gre strah v kosti. Nisem bila tam, ko se je zgodilo, slišalo se ni skoraj nič, a vseeno me je vse naslednje dni kar malo zvijalo, ko sva šle ven iz stanovanja. Babi ni hotela na metro, ni hotela nit v park pred našim blokom, ves čas me je držala za roko in se na široko izogibala košev za smeti. Kar malo paranoičen postaneš. Sama sem poskušala zdramatizirat in jo malo hecat, da sva rojene pod srečno zvezdo, kar sem v tistem trenutku resno verjela. Če bi smo 10min več sedela v parku in če si jaz tako očno ne bi želela bureka, bi bilo mogoče danes drugače. Ob vrnitvi v naš lepo deželo, na poti domov nisem spala. Ponavadi vedno zadremam. Zaradi urnika poleta, sem vedno skurjena. Tokrat ne, očetu sem pa rekla v smehu, da sem za trenutek verjela, da bog res obstaja. Nič ni komentiral in takoj zamenjal temo. Tisto leto so poročali še o podobnih napadih v Antaliji, Ankari in še v drugih predelih Istanbula.

...komentar [18]

… ko sem žalostna, grem vedno sedet na “mojo” klopco, tam kjer so račke. Bela, lepa klopca. Moja in vedno fraj. Danes je ni bilo več. Tudi v bližini ne. Na tej klopci sem razmišljala, jokala, premlevala in se odločala….. In danes, ko sem jo rabila je ni bilo več. Počutila sem se tako, kot če bi mi najboljša prijateljica obrnila hrbet. Prav beden filing me je obdal, ko sem se obrnila in šla proti domu. Prazno, kot če bi mi vzeli nekaj življenskega pomena. Optimistično upam, da se vrne nazaj, ker se mam še veliko za odločit in ji imam veliko za “povedat”….

točno taka je bila…

...komentar [23]