Dnevnik v koraku s časom…

Ker me danes spet špika v kolenu in gležnju, sem se spomnila, kako sem si to bolečino pridelala. Ker sem bila dolga leta aktivna športnica, vlečem neke poškodbe še od prej. Tako da imam z zvini in izpahi gležnjev kar nekaj izkušenj. In tako sem šla en večer  “jogingat”. Ko sems se vrnila v ulico in pri ograji delala stretching, se je v dvorišče pripeljala moja kolegica, ki je hotela, da ji posodim par filmov, da bosta z dragim imela movie night. Odpravim se v bajto. Do zgornjega nadstropja imamo enih 10-11 stopnic. Uletim v dnevno, pozdravim tastare, vzamem filme in grem ven. Vmes nekje na polovici crkne žarnica na stopnišču in se nenadoma znajdem v popolni temi. Počasi sem stopala dol, nisem se spomnila, da bi si s telefonom osvetlila stopnišče. V glavi sem imela prešteto, da so do konca še 4 stopnice. A bile so 3. Tako sem stopila v prazno, gležen je šel totalno na stran, s komolcem in glavo sem zadela v zid, telefon se je od zida odbil v travo, videla sem samo baterijio, ki je padla nazaj na ploščice. Škatlica s filmi pa je odletela v rože. Vstat nisem mogla, po riti sem se plazila, kot kak renjenec do tavnika, da bi našla telefon, da ga sestavim. Tudi, če bi se drla in klicala tastare me ne bi slišali na drugi strani bajte. Sosedov ni bilo, jaz pa nikakor da najdem v tisti temi spodnji del telefona. Priplazila se je še sosedova mačka in neki mjavkala okrog mene, ker i vedno dam kej za pod zob. Njeno mjavkanje mi ni bilo od velike pomoči. Prav na živce mi je šla. Gleženj me ni niti toliko bolel, a čutila sem močno nabijanje. Bolj sta  me bolela komolec in glava od udarca. Ker je minilo kar nekaj časa, je moja frendica klicala na moj mobi, ki je bil seveda nedosegljiv. Poklicala je še na hišno številko, kjer se je oglasila mami in ji povedala, da sem že šla iz hiše. Nobeni nič jasno. Mami je šla na balkon in dol videla samo frendico v avtu in takoj poštekala, da sem se zgubila nekje na drugi strani hiše med stopniščem in dvoriščem. Fotr je prišel ven na verando in opazil, da ni luči. Pustil je odprta vrata za svetlobo, ter počasi prišel do dol, kjer sem jaz sedela v travi, kot en otročiček s polnimi učkami solz, ki čaka,da ga nekdo pobere. Vzel me je v naročje in me nesel v stanovanje. Ponavadi ni paničar, ampak ko mi je sezul nogavico je naredil tisti njegov značilen fris, v stilu “to pa ne bo dobro”. Oteklina je bila res velika in žila je utripala 100na uro. Pri tolikih zvinih je ta bil res najhujši za videt. Nikoli nisem imela gipsa a tokrat sem vedela, da bo. Mamo je kar zvilo ob pogledu na moj gleženj. Res je bilo grdo za videt. Ena taka velikanska utripajoča bula se je naredila. Stiskala sem zobe, da ne bi jokala, ker bi pol mami še bolj. Bolj ko se je gleženj hladil, bolj me je zategovalo. Ni bilo druge kot v ambulanto.
A ta del iz našega zdravstva bom napisala v posebnem blogu, ker si to zasluži

No danes me fino špika, že zjutraj me je, tako sem napovedala, da bo dež, še preden sem sploh pogledala skozi okno. Jaz za te zadeve ne rabim Trontlja, gležen in koleno sta moja meteorološka postaja.

...komentar [8]