Dnevnik v koraku s časom…

….to je nadaljevanje tega

No, bulast gleženj je bilo treba nujno pregledati. Na poti v ambulanto se mi je na njemu topila zmrznjena pleskavica (drugega ledu v zmrzovalniku ni bilo) V ambulanti, so me takoj napotili na urgenco v bolnišnico Izola, ker se jim je poškodba zdela huda. Pridemo na urgenco in res prijazna vratarka takoj pripelje un invalidski voziček. Od muke me je zvilo v želodcu. Da, jaz ne bom mogla sama prehodit 10 m.Ni šans, noečm voziček. Ampak ob očitajočih pogledih mojga fotra, v stilu ” ne ga sra,t usedi se in dej mir” sem se vsedla. Pripeljali so me do vrat in ena sestirica je rekla nej počakamo. Ura je bila 20.30 in na urgenci ni bilo žive duše. To me je navdajalo z optimizmom, da bom kmalu doma, ker že ob pogledu na bolnico sem bolna. Čakamo in čakamo, pleskavica je romala v koš. Nikjer nobenega. Potrkamo na ena vrata, pa na druga, pa malo pogledamo v mavčarno, ki je takoj zraven. Nikjer nobenega. Gleženj začenja bolet in dobija neko čudno bordo barvo. Čez več kot pol ure se primaje sestrica vzame zdravstveno in zgine. 15 minut nobenega. Nakar se pojavi rengenolog al kako se reče unemu, ki slika. Gre mimo enkrat in me gleda v nogo, na kateri sem imela trenirko zavihano do kolena. Gre mimo drugič in spet pogleda. Tretjič se ustavi in vpraša, a greste v mavčarno, ker če ste za mavec morate počakat pri tistih vratih. Malo nejevoljno mu odgovorim, da ne vem  ŠE, če bom rabla še pri tistih vratih stat. Pa me začudeno vpraša,če še ni bilo doktorja. Ker nimajo nobenih nujnih primerov za dežurnega. Fotr mu odgovori, da smo bili deležni “le” obiska dveh sestric, ki so samo vprašale kaj je bilo, pogledale itak niso. No, po dobri uri od našega prihoda na popolnoma prazno urgenco, se primaje starejši doktor. Cel pomečkan in z zlepljeno frizuro, takoj mi je bilo jasno, da je verjetno spal. Če bi bil mlajši, bi verjetno pomislila na vse tiste zgodbice iz porničev. No sej mogoče mu pa krivico delam, ampak glede na to da je bil drkave volje, fukal zihr ni. Fotr me zapelje v njegovo ordinacijo in tip zapre fotru vrata pred nosom. Ok seje sem velika punca, bom že zmogla sama, si rečem. Tip me pogleda brez da se dotakne gležnja in mi z arogantnim, naveličanim tonom reče. ” Gospodična J. a ste navajeni za vsako figo hodit k zdravnikom? A niste nikoli slišali, da se da doma tudi  kaj naredit. Malo leda gor, pa malo počivanja. Ni treba za vsako figo k zdravniku!” Halooo to greš govorit meni, ki imam v kartonu pri mojem splošnem zdravniku samo en obisk v letu  2007. Ma kdo si ti, da mi pametuješ. Poglej mi gleženj, to je tvoje delo. Pa če sem vsak dan na urgenci. Z zelo naveličanim tonom sem mu odgovorila, da se je led stopil med čakanjem na njegovo pozornost. Pol je vzel gleženj v naročje, zelo grobo, potipal in ob mojem stokanju na stisk, poklical da naroči slikanje. Vstal je in šel v drugi prostor. Ostala sem sedet in čakat, ker sem mislila, da bo nekdo prišel po mene da me tja pelje. Glede na to, da nisem mogla hodit. Ene 10 minut nobenega, pol slučajno uleti sestra in me praša kaj čakam. Sem rekla da slikanje. Ja pol morate v sobo v drugem hodniku. Sama poženem voziček, komaj odprem vrata, nakar me fotr pelje naprej. Pri rentgenu pa tisti fant, res zelo prijazen. Malo se potožim, da je dohtar našpičen. Ni rabil nič ogovorit, mi je bilo takoj jasno, kakšno mnenje ma, glede na mimiko njegovega obraza. Ko je naredil sliko in pogledal se nasmejal. Pa sem z začudenjem vprašala,kaj je smešno? On pa meni.. ” a on te je pa kar hotu domov poslat, na led in počivanje. punca moja ti maš napočeno kost in je dovolj da stopiš samo enkrat na nogo in se lahko zlomi, brez gipsa boš doooolgo počivala” V naročje mi položi slike in me spet odpelje k dohtarju. On pogleda slike, neki mrmra v sebi in mi reče. ” Ja to bo pa gips veste. Če ne, ne bo uredu. Bo treba mirovat, da kost ne poči, ker se potem lahko zgodi tudi operacija” A deeej no ne mi rečt.. nisem se mogla zadržat in sem izustila ” A led in počitek ne bosta dovolj???” Ni me niti pogledal. V mavčarni smo hitro opravili. Pošteno me je že vse bolelo in komaj sem čakal, da pridem do doma. Napotki so bili, da moram obvezno hodit z birglami in da ne smem prenašat težo na levo nogo, kljub mavcu. Ok, gremo po birgle. Treba je dat varščino. Ok ni panike, fotr plačaj sam da gremo. A birgl ni na zalogi. Imajo samo ene, ki se jih ne da regulirat in te so bile velike tok, da so mi segale do brade.  “Pridite jutri, mogoče se kašne vrnejo” Mogoče???  A, zdej se bomo na blef vozili v Izolo. Nekako se zmenimo, da pokličemo in nam jih rezervirajo. Drugi dan birgl ni. V tem času sem po bajti skakala po desni nogi in ene parkrat pošteno z levo butnila v zid. Najtežje je bilo it na WC. Vse mišice so me bolel, ker počepat na eni nogi ni glih lahko no. Tretji dan.. Evo birgle. Juhhhuuu… klinac juhuuu. Privajanje je bilo res mučno. Imela sem žulje na rokah, da sem potem uporabljala kolesarske rokavice. Joške so mi stale kot, da so bile fejk, mišice desne noge so se pa kr nabildale. Tako je bilo tri tedne. Dol naj bi mi ga dali pri mojem zdravniku v ambuanti. Da ne omenjam grobost medicinske sestrem ko mi ga je vlekla dol in razal gazo s škarjami. Nmesto tistih topih je vzela špičaste, s katerimi mi je zaparala kožo do krvi. Zraven pa rekla “ops, bom takoj razkužila” Hvala bogu je slikanje čez kak dan pokazalo, da se je vse lepo zacelilo in mi ni bilo treba potem še longeto nosit.

No, preživela sem, gleženj je zdej moja meteorološka postaja, ki jutri napoveduje poboljšanje, da bo lahko Sejdika prišla na močija.

Aja pa vsi tisti, ki boste komentirali, da obstaja folk, ki za vsako figo hodi na urgenco in k zdravnikom, nej se vzdržijo komentiranja, ker bi kot starejši (sicer zelo naveličan)dohtar z veliko izkušnjami, lahko ocenil, da nisem neka mevža, ki je tam cmerala. In bi mi lahko pridigal po pregledu ne pa prej.