…se takoj spomnem na dogodek izpred parih let, ki se mi je zgodil v Istanbulu. Istanbul mesto, ki ga obožujem, in v katerega se z vseljem vračam parkrat na leto. Bila sem na obisku pri babici in na prekrasen pomladni dan, se odpraviva na sprehod ter na kosilo v bližini univerzitetnega centra. Res je bil lep dan, tak dan, da je bilo škoda bit v hiši. Sprehajale sva se kakšno uro si ogledovale izložbe, malček posedele v parku, kupile burek za sabo in priklicale taksi, da naju odpelje nazaj domov. Babi ma vedno navado, da takoj ko stopi v stanovanje gre v dnevno in prižge tv. Enako je storila ta dan, z eno razliko. Obstala je sredi dnevne in nemo gledala v TV . Mimika na obrazu se ji je v sekundi spremenila. Sama razumem malo turško, vse kar sem videla na TVju je bil ogromen kaos, policijo, rešilce in reporterja, ki se je drl v mikrofon. Šele ko je omenil Lalely in Universite sem dojela, da se je nekaj zgodilio tu v naši bližini. Če bi bil potres bi ga čutili tudi mi, ker smo blizu, pa smo ga že večkrat vendar brez večjih posledic. V sekundi se mi odvrti film v glavi, ko sem zagledala park v katerem sva sedele, “bomba” .. V naslednem trenutku, pa sem sebe prepričevala, da ni šans, ker o tem samo beremo in gledamo na TVju, to je daleč in nam se to ne dogaja. Ja v Slovenii res ne. Hvala bogu. A tu smo v Turčiji. Tu se dogaja marsikaj. Pogledam babico in jo vprašam, kaj pravijo. Vsa bleda mi odgovarja, da je nekdo v parku v košu za smeti odložil neko ekspozivno stvar. Da sta dva študenta huje ranjena, za enega od teh so kasneje sporočili, da je preminil v bolnišnici. Še več je bilo poškodovanih. Večkrat so pokazali park in ni mi jasno,bomba explodirala 10minut po tem, ko sva odšle. V taksiju sva sicer slišale nek močen “pok” a se nama ni zdelo nič pretresljivega, saj v takem mestu ni nič čudnega. Taksisti se vozijo na plin in marsikateremu kar sredi ceste dvigne pokrov od prtljažnika v luft ko poči plin.. Sedele sva v taksiju v špici porometa v milijonskem mestu pa še taksist je nabijal muziko. Mami o tem nisem nič govorila, a je še isti večer poklicala, ko je prebrala na internetu, ker ve da je ta predel zelo blizu našega stanovanja. Zanimivo, kako ti gre strah v kosti. Nisem bila tam, ko se je zgodilo, slišalo se ni skoraj nič, a vseeno me je vse naslednje dni kar malo zvijalo, ko sva šle ven iz stanovanja. Babi ni hotela na metro, ni hotela nit v park pred našim blokom, ves čas me je držala za roko in se na široko izogibala košev za smeti. Kar malo paranoičen postaneš. Sama sem poskušala zdramatizirat in jo malo hecat, da sva rojene pod srečno zvezdo, kar sem v tistem trenutku resno verjela. Če bi smo 10min več sedela v parku in če si jaz tako očno ne bi želela bureka, bi bilo mogoče danes drugače. Ob vrnitvi v naš lepo deželo, na poti domov nisem spala. Ponavadi vedno zadremam. Zaradi urnika poleta, sem vedno skurjena. Tokrat ne, očetu sem pa rekla v smehu, da sem za trenutek verjela, da bog res obstaja. Nič ni komentiral in takoj zamenjal temo. Tisto leto so poročali še o podobnih napadih v Antaliji, Ankari in še v drugih predelih Istanbula.

  • Share/Bookmark

...komentar [19]

 

19 komentarjev





  1. Dajana Dajana pravi:

    Vau. :) ))))))))))))))))))))))))))))

  2. Emerik pravi:

    Huh, ampak to je res sreča veš!!

  3. Alex van der Volk Alex van der Volk pravi:

    Kratek, a resničen komentar: Fuck!

    p.s.

    Ne morem si predstavljati, da bi doživel podobno, a mislim da bi doživljal podobne stvari. In ja, očitno imaš tudi ti svojega angela varuha, oz. nekoga, ki dejansko pazi nate

  4. Jazzy Jazzy pravi:

    ja sam res ;)
    sicer sem se šele par dni kasneje dejansko zavedala, da bi stvari lahko šle čisto drugano pot ;)

  5. Ara pravi:

    Uh bejba tale je pa huda. Si ne predstavljam, kako bi se jaz počutila, če bi za las ubežala bombnemu napadu. Če se malo pohecam, burek ti nosi srečo :D :D

  6. Jazzy pravi:

    Ja res, tok sem si želela burek, ker je ena buregđinica tam čisto blizu centra, ki ima odličen burek. In vedno vzamemo za sabo, da mamo za večerjo.

  7. Tibor Jablonsky Tibor Jablonsky pravi:

    Istanbul, Istanbul noć te pokrila, ljepa si dok spavaš kao revolucija!
    Istanbul, istanbul u bježim noćimaaaaa, traže me u sedam državaaaaaaaaaaaaaaa!

  8. Tibor Jablonsky Tibor Jablonsky pravi:

    Lepša kot so mesta, bolj nevarna so….boljši kot je vibe, ko je lepo, bolj useka, ko se kaj zgodi, to je moja izkušnja…

  9. buba švabe buba švabe pravi:

    U matr, ta je pa huda. :shock:

  10. Jazzy pravi:

    Jablonsky se strinjam, pa taka velika mesta nikoli ne počivajo ;)

  11. kitsune kitsune pravi:

    A se ti je življnje ali mišlenje po tem dogodku kaj spremenilo?

  12. Jazzy pravi:

    ko prideš domov pač nekako pozabiš.. malo potisneš v podzavest.. se pa v določenih trenutkih, ko mi je res hudo in bi najraje “umrla” spomnem, na ta dogodek in pomislim, da se mi je sreča v življenju že nasmehnila in da je bilo to mogoče neke vrste opozorilo.. mogoče res malo drugače gledaš na določene zadeve..

  13. brina pravi:

    Madonca imava kar nekaj skupnega (korenine tako daleč, skodrane lase in najbrž še kaj :roll: ). Tudi jaz sem doživela na potovanju to izkušnjo, samo da je bilo to nekaj metrov od naju/nas ustreljenih vsaj pet ljudi :shock: : Zato tako težko grem na “rizična” potovanja in raje hodim v vsaj toliko varnejše kraje. In vsakič ko pridem domov sem tako zeeelo srečna in ljubim Slovenijo. :roll:

  14. brina pravi:

    Aja sem pozabila pripomniti, ko slišim po radiju o nastavljenih bombah na sodiščih in se samo nasmehnemo, češ spet nateg. Ampak kako hitro je lahko to realnost. :twisted:

  15. kamper kamper pravi:

    Imaš srečo :lol: in to veliko.

  16. kandela kandela pravi:

    Uf, to pa je … Samo Slovenci živimo res na tako mirnem koščku sveta, da tudi ko se (če se) znajdemo v takih situacijah, kot si se ti, kar ne moremo dojeti, da je realnost res taka …
    Pa lep pozdrav! ;)

  17. turbofolker turbofolker pravi:

    “Za dlaku” bi nekateri rekli :lol:

  18. anka anka pravi:

    Ajoj, dobro, da si še med nami. Fiju, me kar srh spreleti. :shock:

  19. Hamter pravi:

    Tako je preveč se jočemo, smo taki.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !