Pospravljala sem albume in malo gledala slikice. Razmišljala sem, da določenih ljudi iz mojega življenja, ki so na nakaterih slikah, ko sem bila še majhna in se jih ne spominjam, nisem videla nikoli več. Vedno moram spraševat starše kdo so ti ljudje. Najdlje se pa ustavim na slikah iz vrtca, male šole, osnovne, srednje… Vedno se poskušam spomniti vseh imen in razmišljam o tem, kdaj sem koga nazadnje videla, kje dela, kaj dela.. Z določenimi se še kar srečujemo nekatere pa nisem videla več še iz otroških dni. Najhuje je bilo po osnovni šoli, ko smo se po 8ih letih, z nekaterimi sem bila še dlje povezana, razšli. Vsak v svojo srednjo vsak na svoj konec. Bile smo štiriperesna deteljica Z. N. J. in J. nerazdružljiva. Vedno skupaj. Na začetku smo še nekako ohranjali stike, a ko so obveznosti postajale večje so se tudi naša druženja počasi rečila. Po srednji, ko se je vsak odpravil na svoj faks večina v prestolnico, določeni na štajersko, nekateri v tujino. Še najmanj nas je ostalo na obali. Videvali smo se res poredkoma in še to ponavadi slučajno. Ampak vedno se je čutila ta neka povezanost, ti neki občutki, da smo dali nekaj skupaj skozi. Da nas neki veže. In tako je mineval čas teh bežnih srečanj, dokler se počasi niso skoraj vsi začeli vračat nazaj v domač kraj. Eni še vedno večni študenti, eni z magisterijem, eni z družino.. Eni so pa ostalali tam kjer so se šolali. Sedaj se srečujemo bolj pogosto, sedaj se ponovno pletejo vezi in sedaj je nekako naša genercija na “položaju” Kamorkoli pridem ali je to upravna enota, banka, policija..vsepovsod nekoga poznam, ki mi kaj zrihta preko vrste 
Ali pa dobim kaki brezplačen pravni nasvet Do perd leti, je bilo vedno tako, da je oče kje koga poznal, ali je mami mela nekje vezo. No zdej jaz rihtam domačim V stilu “bom jaz, tam dela moja sošolka” Kako je lepo ko se stvari zasukajo ne? Lepo je da smo po vseh letih nesrečevanja in nedruženja ohranili to neko vez, ki je mogoče značilna za ljudi iz majhnega kraja.
Moja najstarejša prijateljica (pa ne po letih) s katero se še danes druživa, koliko nam pač obveznosti in čas dopuščata je Špela..
Na tej sliki ima moja mami Špelo v rokah mene pa v trebuščku 
Tu sva pa že pravi prijateljici za moj prvi rojstni dan
Imava še ogromno skupnih slik z vseh rojstnih dnevov in zabav katere so prirejali starši Ampak te so nam najljubše
hihi, bi rekla da si mamici podobna
ja, ful je fajn gledat stare fotke, mi imamo včasih večer spominov. vsak svoj album v rokah…pol pa…ej a se spomniš….hehe.
ja ja vedno bolj sem mami podobna
midva z bratom včasih gledava slike on je mel ena obdobja pačenja in to so take slike, da ne moreš da se ne bi režal..še sam se reži ko nor, ko to vidi
Hehe sošolke moje.. lejo malo uspešno prvnico Špelo
Da ne bi kako iz šole objavila te ubijem
Al pa vsaj ne me označit 
Lepo je obujati spomine ob slikah. V tistem trenutku se včasih spomniš tudi detajla za katerega si mislil, da si nanj že pozabil. Zelo lepo o tem poje tista stara, lepa od Faraonov - Ne bom pozabil na stare čase….lepo te pozdravlja iz Izole moja družinica, predvsem pa Neža
Pozdravčke nazaj..Pa upam da se kmalu vidimo, zdej ko bo sonček
ja đesika kašna štruca si bla
hehe…kar glej…ker čas prehitro mineva…sem tudi jaz še včeraj tako gledala,danes pa že delam iste albume:))
aja…neža je vprašala kdaj bo teta jazzy prišla na en kafe v izolo??…oz. kdaj bo imela čas zanjo??
obljubim da si kmalu vzamem čas..
lupčka nežki 
Evo mene nazaj. Si 100% slika svoje mame. Pozdrav tebi in tvoji mami.
na zadnji sliki se lepo vidi balkan v zilah - gde su ruke?!
hahahah mona, kažem da mam eno leto!!!