Celo svoje življenje sem preživela v hiši. Veliki hiši. A ker se v življenju vse spreminja sem zadnjih par let v bloku. Na začetku mi je bilo čudno se privadit. Že sama misel na to, da glih vsak lahko hodi mimo mojih vhodnih vrat mi je bila čudna. Že to da moraš bit ob 22.00 na off, ker tadesna soseda hodi s kurami spat, je bilo naporno. Pri nas doma smo bili vedno veseli in glasni. Neglede na uro. Po drugi strani sem si pa v otroštvu vedno želela živeti v blokih na Liminjanski. Ker so vsi moji sošolci živeli tam in ker so se celo popoldne družili na ploščadi pred blokom in potem o tem pripovedovali v šoli, kakšne norčije so uganjali. Jaz sem se pa podila z bratom po velikem dvorišču in še večjem vrtu, plezala po drevesih, s kanglico lovila zlate ribice v malem vodnjaku za hišo in jih spet vračala nazaj. Vsak dan sem imela novo prasko, strgano trenirko in potolčena kolena. Robotuali smo češnje pri sosedu, ki nas je lovil po celem hribu. Sosedove so bile slajše, pa čeprav je on imel samo eno češnjo mi pa 6. Šele kasneje, ko smo malo odrasli nam je babica povedala, da je včasih k sosedom nesla vrečo naših češenj, da so nam pustili robutat. Mi pa smo se polni adrenalina skrivali v “bunkerju,” da nas tahudobni nono Carlo ne ulovi. A vseeno, ko me je mami kdaj pa kdaj peljala na Liminjansko k sošolcem, sem si kar želela, da bi tam živela. Moji sošolci pa so si želeli hišo v kateri bi imeli sobo samo zase, da jim je ne bi bilo treba delit z bratom ali sestro. Pa da se lahko igrajo skrivalnice, da jih ne najdemo takoj. Kot je bilo to pri nas doma. En kup skrivnih kotičkov. Vsak si je želel tisto kar ni imel. Ko so prišli kdaj k meni na obisk, se jim je ful dogajalo, ker oni so pa bili naveličani ploščadi. Se pa časi popolnoma spreminjao, danes so igrišča in ploščadi pred bloki večinoma prazne. Pred “mojim” blokom je travnato igrišče z gugalnicami in tistim klasičnim železnim vlakcem. V treh letih lahko na prste preštejem otroke, ki so se tam igrali. Verjetno so raje na kakem računalniku ali playstationu, kot pa na zarjavelem vlakcu. Trenutno mi paše blok, manj je za čisti, manj oken za spucat kot v hiši, manj je rož za zalit in okopavat. Manj dvorišča in balkonov za pometat, manj za posesat, manj prahu za brisat… V hiši je itak vedno nekaj za naredit. Da ne omenjam, kaj pustijo v dvorišču taki burjasti dnevi kot je današnji. Spomnim se, da moja babica ni nikoli počivala. Kadarkoli sem prišla iz šole ali je bila na vrtu ali je kaj pospravljala po hiši vmes pa še kuhala kosilo. Ko smo se odpravili generalno čistit, smo končali na podstrešju s katerega nismo smeli nič zmetat stran. Samo smo prelagali z enega konca na drugi. Trajalo je cel teden to generalno pucanje 
Danes za take zadeve definitivno nimam časa. Če bom pa imela otroke, si bom pa verjetno želela hiško z vrtom, da se bojo brezbrižno podili po dvorišču pod mojim budnim očesom :D. Oni si bodo pa verjetno želeli na kako Liminjansko, da bojo s prijatelji igrali igrice na računalniku, ker je eden od njih glih dobil najnovejšo ne vem kaj Sedaj sem že čisto navajena na blok. Vsega se navadiš a včasih pogrešam življenje v hiši. Posedanje za mizo pod velikim kakijem. Obiranje češen in fig. Sajenja rožic z babico in čakanja, da začnejo cvetet. Vsega pač ne moremo imet, zato je najblje da vzameš najboljše od vsega, kar se ti ponudi
