Dnevnik v koraku s časom…

Zadnje cajte mi čas res leti. Ne morem verjet, da je že konec leta in da v dnevni utripajo lučke na jelki. Preveč vsega se mi dogaja.. Lepega pa tudi grdega. Ampak, kar me ne ubije me ojača. Odkar sem v novi službi sem zadovoljna in upam, da tako ostane. Vem da zanemarjam blog in hvala za skrb in mejle. Obljubim, da se bom poboljšala, vsaj zaradi vas, ki ste me radi brali Nekdo mi je napisal, da sem preveč na FBku. Tudi mogoče, ampak to samo zato, ker imam tam na kupu skoraj vse prijatelje, sorodnike in znance, pa je lažje ohranjat stike. Bom pa v prihodnje spet malo oživela ta blogec, če ne drugo s kakimi slikcami. A kot sem že povedala, zaradi določenih spremeb ni bilo časa. Malo se moram še aklimatizirat potem bo spet vse lažje.

...komentar [4]

Kadar se v nekoga razočaramo, si mislimo o njemu najslabše….
To je mogoče napaka.. Mogoče smo si sami krivi, ker smo tej osebi pripisali lastnosti, katerih nima. Pripisali smo ji dobre lastnosti, katere bi si mi želeli, da jih ima.. Delovali smo v prepričanju, da ima ta oseba iste dobre lastnosti, ki jih imamo sami, tiste katere najbolj cenimo… Iskrenost, lojalnost, odgovornost…. Zato pa toliko bolj butneš ob tla, ker si težko predstavljaš, da ti nekdo ki si ga cenil, naredi nekaj, kar jaz sama ne bi naredila nobenemu niti v najgrših sanjah…

Ja, vsaka šola nekaj stane, bolje da se zgodi prej, kot prepozno… In včasih je dobro poslušat tudi govorice.. Kjer je dim je tudi ogenj…

Sama sebi modrujem v upanju da grem čimmanjkrat na led…

...komentar [4]