Z njenim dovoljenjem objavljam ta zapis… ki me je res ganil in presenetil…

Hej…

Kot vidiš sem potrebovala nekaj ducat ur,da sem strnila vtise,si uredila misli in prišla do objektivnih občutkov,ki me navdajajo nekaj dni po najinem snidenju.

NAJPREJ STRAH… Čeprav sem prihajala brez vsakršnih pričakovanj in čeprav si nisem niti predstavljala kako bo izgledalo,me je ko sem te zagledala nekaj v prsih močno stisnilo. Čeprav sem vedela in se zavedala,da bo minilo,me je preteklost dohitela in me kot nenadna plima zalila z vsem kar sem čutila,doživljala,po čemer sem hrepenela… Kot bi zamrznila v času…

POBEG V ŠOTOR… Nenadoma sem se ustrašila same sebe in začutila silno potrebo,da se umaknem,na nek način skrijem in v tistem trenutku sem se vprašala kaj sem sploh mislila,da sem se prikazala tam in si zaželela,da bi se lahko prežarčila domov…

PRVI KONTAKT S TABO… Ko sem se že nekako aklimatizirala in se vživela v nastalo situacijo si se prikazal in v hipu sem bila spet na začetku. Vljudnostne fraze,ki so nekako nujne v situacijah kot je bila ta,so bile verjetno najbolj mučne doslej in čeprav sva govorila le nekaj trenutkov,se mi je zdelo,da govoriva že celo večnost. Občutek,ko v tebi vre,ko ne veš kaj reči,kam usmeriti pogled in,ko se zaradi zbeganosti na vse pretege trudiš,da bi se v najkrajšem možnem času zbral je neopisljiv. Ne vem,morda si ga kdaj občutil tudi sam…

MI ZA MIZO,VI NA PRIZORIŠČU… Pogledala sem te samo za trenutek ali dva… Nisem želela,nisem hotela,upala ali pa kaj drugega…ne vem niti sama. Pa vendar… Četudi sem se trudila,da bi se vse skupaj dogajalo brez vizualnega kontakta,je muzika ki ste jo igrali v mojem drobovju zbujala nekaj kar mi je bilo nekoč tako poznano,tako zelo domače,da me je vedno znova navdajalo z neko neobvladljivo željo,energijo ki je trgala notranjost,občutkom da nekam spadam in tistim že skoraj pozabljenim nestrpnim pričakovanjem pavze,da si ukradeva tistih nekaj trenutkov,ki so nama bili dani ali pa sva si jih na nek način ukradla,iztrgala,čeprav ne bi smela…

PONOVEN KONTAKT ZUNAJ… Ves ta čas,to dolgo leto ki je minevalo sem si globoko v sebi nezavedno želela,da nekoč,pa četudi bi morda vmes minilo še kakšno leto,rečeva besedo ali dve… In zdaj,ko je bila prilika je ta goreča želja ugasnila kot bi jo nekdo zalil z vedrom vode…Morda..verjetno iz strahu pred nečem česar že davno ni več…in strahu,da ne bi iz kakih temnih globin spet vzniknilo kot nekakšen fantom,ki ne da spati,dihati,obstajati… Pa vendar spet govoriva…da sem lahko normalno komunicirala gre zahvala tebi,ki se v takih situacijah očitno bolje znajdeš,tvoji prisrčnosti in tvojemu nalezljivemu smehu. Od vsega sem bila najbolj vesela tistih iskric v tvojih očeh,ki so mi dale vedeti,da si dobro in,da te take in drugačne preizkušnje ne zlomijo. Velikokrat vmes sem se namreč potihem spraševala kako si,kako živiš in si iskreno želela,da so se ti stvari postavile ne svoje mesto. Vsa tista nagajivost,ki je vrela iz tebe ,vprašanja ki niso bila pomembna,dialog ki je bil vse prej kot resen,provokacije ki so letele z obeh strani,vse je bilo izrečeno z odrešujočim pozitivnim prizvokom in takrat sem imela prvič občutek,da bom vse skupaj lahko zvozila brez odvečne prtljage….in hvala ti za to.

ODHOD… Ko si se mi pridružil na poti do avta me ni bilo več strah…vse do trenutka,ko sva sama stala na skoraj praznem parkirišču in sem se zavedla,da je želja po tem,da te iz srca objamem neobvladljiva. Strah se mi je spet zažrl v sleherni atom bitja in vedela sem,da tega ne smem narediti,a kot sam praviš glava je eno,srce pa nekaj povsem drugega… Čas se je ustavil in kar naenkrat sem bila spet za dvorano… Vse kar se je potem zgodilo se je zdelo do tistega trenutka nemogoče,neizvedljivo in si ne bi predstavljala niti v najbolj norih sanjah…

Ko sem se peljala domov sem se zavedla,da sem objela iluzijo,da sem uživala zaradi nečesa kar ne obstaja več in je umrlo na Silvestrovo,ko sem te zadnjič čutila,čeprav sem globoko v sebi vedela,da sem te izgubila…. za vedno…

…..

  • Share/Bookmark

...komentar [10]