Kot mali otrok, sem si vedno želela hišico na drevesu. Plezalne sposobnosti sem hitro razvila in preplezala vsa drevesa v soseščini. Na vrhu pa vedno sanjala, kako bi bilo lepo imet hiško tako na visokem :) ) No, kmalu so prišle druge prioritete in z leti je ta želja minila. Nedeljski sprehod, pa me je spet vrnil v otroška leta. Med oljkami sem v nekem dvorišču zagledala pravljično sanjsko hiško. Ni na drevesu, je pa prekrasna. Mogoče bodo moji otroci imeli podobne želje, kot njihova mami in če bodo finance dopuščale jim bom privoščila nekaj takega….

hiška

hiška

Bižika bi se lahko not igrala ;)

  • Share/Bookmark

...komentar [1]


… te domače rožice, me spravljajo v dobro voljo… me spominjajo na babičin vrt, na otroštvo, na pomlad veselje in razigranost…

rožica

  • Share/Bookmark

...komentar [9]


Včerajšnji večer je bil fenomenlalno nostalgičen.. Pred blokom sem srečala sošolko iz osnovne šole in se z njo dobro zaklepetala. Prav med debato o tem , kako smo se “razpršili” vsepovsod po svetu, nas je z druge strani ceste zagledala druga sošolka in se nama pridružila v klepetanju. Naše hihitanje je bilo verjetno tako glasno, da je z balkona sosednjega bloka pokukala mama bivšega sošolca in ga poslala dol na naš reunion :) ) po naključju je bil zmenjen še z enim našim starim znancem, ki pa ni bil soošolec ampak paralelka… Ravno v njega smo bile v tistih časih vse potiho zaljubljene .. :oops: Tako se nas je 5 vsedlo na pločnik, kot v starih časih in debate so se vrstile kar same od sebe in toliko tega smo si imeli za povedat.. Spomnila sem se, da dve ulici naprej stanuje še ena sošolka, ki se je prav pred kratkim vrnila s študija iz tujine. Še njo smo poklicali, da pride sedet na pločnik z nami. Z veseljem je sprejela povabilo ter se v 15ih minutah prikazala z domačim jabolčnim štrudlom in veliko flašo v katero je namešala bambus. Ker so fantje hitro ugotovili, da so v manjšini in da smo prave “hijene” so poklicali okrepitev še dveh fantin iz naše generacije, ki tudi živijo v bližini. Pločnik pred blokom se je polnil in vsak od nas je na kako minutko zginil v svoj blok in dol privlekel kaj za pit in prigriznit. Ena je celo morala skočit podojit svojega 3 mesece starega sinčka, ki ga je čuval očka med tem ko je ona z nami “glumila” petnajstletnico :) Ker pa je Lucija majhno mestece se je ustavil še kak znanec in posedel z nami tako, da nas je v enem trenutku bilo kar 13. Kot najstniki v tistih časih, ko je bilo pravo doživetje, ko smo se po napisanih domačih nalogah dobijali na ploščadi. Kjer so se pletala prijateljstva, ljubezni in močne vezi. Prav fino je bilo obujat spomine in marsikdo od nas je zardel ob pripovedovanju raznih anekdot, o prvih ljubeznih, skritih poljubčkih na končnih izletih o držanju za rokice…  O kreganjih in klanih, ki so se menjavali skozi leta. O uspehih in neuspehih in o tem, kako smo kljub vesmu še vedno navazani na naš kraj, ki ga tako radi šimfmo, a se vseeno najraje vračamo. Naš mali reunion nas je spomnil na vsa iskrena prijateljstva, ki so se spletla v tistih letih, ko nismo še tako hrepeneli po karierah, denarju in uspehu. O “špricanjih” pouka, o nadimkih, ki so se nekaterim obdržali o “tovarišicah” in o tem kako smo se spremenili skozi čas. Spomnili smo se tudi nekaterih naših, ki jih ni več med nami iz takšnih in drugačnih razlogov. Res lep večer, ki se verjetno ne bi zgodil če bi se hoteli zmenit, saj smo se večkrta menili, pa je vedno vse splavalo po vodi. Včeraj se je vse zgodilo spontano, brez pričakovanj, pod milim nebom, ko je pihal rahel vetrič.. Poslovili smo se, preden bi nas kak sosed z balkona  polil z mrzlo vodo, ker zaradi našega smeha ne bi mogel spat, pa čeprav se nobenemu ni šlo domov. Ampak poslovit se je treba, ko je najlepše… Zato, da nam ostane želja, da se še kdaj dobimo. Ker nam razni MSNji, e-maili in vsa ta tehnologija ne morejo pričarat tega srečanja  LIVE… Pospravili smo za sabo in se z nasmeškom na ustih odpravili vsak na svojo stran…

  • Share/Bookmark

...komentar [12]


O Istanbulu (ki ima kar nekaj imen) sem na mojem blogu že večkrat pisala. (tu, tu in tudi tu..pa še kje..)Ker se v tem mestu znajdem večkrat na leto, tokrat nisem slikala znamenitosti, sa jih lahko vidite že če v google utipkate Istanbul. Koliko mi je čas dopuščal, sem poizkušala ujeti utrinke tega milijonskega mest, katerih se ne vidi v prospektih za počitnice :D Mesto je fenomenalno a vseeno ne bi živela tam. Preveč velik kaos je to za eno deklico iz Portoroža, kjer imamo eno glavno ulico in tri semaforje. V mestu je 14 milijonov previvalcev plus še kake par milijončkov se jih zlije z vseh koncev. Eni zaradi turizma, eni službeno, eni kar tako… Mesto preseneča tudi s svojo ekstremno bedo v določenih predelih kot tudi nesramnim bogatstvom kako četrt bolj proti obali. Vidš lahko marsikaj in ljudem tam ni več nič čudno. Nobena stvar jih ne more presenetit.. Vajeni so vsega. Pa tudi televizija ne skopari z informacijami, morbidnimi slikami, napihovanjem in kazanjem vsega kar je za kazat in ne. Kar ne velja za goloto in seksi scene. Raje pokažejo zmrcvarejno truplo, kot pa erotično sceno na filmu… Kljub vsemu te mesto prevzame in če nimaš nobene slabe izkušnje s kakimi sleparji, lopovi in podobno, te še dolgo po odhodu kliče, da se vrneš… ;)

V 95% muslimanskem svetu se najde tudi cerkev ;) (za vse tiste, ki so enkrat, ko smo debatirali, trdili, da jih ni) na Taksimu (predel Istanbula)

dsc05878.JPG

Gevrek se prodaja kot v starih časih..

dsc05883.JPG

Spomenik Ataturku

dsc05889.JPG

Tudi dans se koruzna moka nekej pripelje tako kot v starih časih..Pa čeprav v predel Istanbula, ki velja za bogatega… V neposredni bližini Hiltona, Holliday Ina in podobnih verig …

dsc05893.JPG

dsc05901.JPG

Turški kebap nima nič skupnega z našimi. Ne da so pri nas slabi..A ko enkrat probaš turškega poznaš razliko ;)

dsc05899.JPG

dsc05896.JPG

Iskender turška posebnost, nekaj zaradi česa bi šla takoj spet nazaj..mnjamiii… :P

dsc05920.JPG

Turški sirni burek, ki se topi v ustih in ma malo hrustljavo skorjico.. mnjamiii spet…

dsc05929.JPG

kostanj…

dsc05962.JPG

koruza…

dsc06009.JPG

baklavice na popustu :D

dsc06011.JPG

moram prizna, da te torte spodaj včasih res samo lepo zgledajo… :D

dsc05945.JPG

Po celem svetu znan pokrit bazar…

dsc05971.JPG

dsc05984.JPG

dsc05987.JPG

dsc05912.JPG

  • Share/Bookmark

...komentar [30]


Pospravljala sem albume in malo gledala slikice. Razmišljala sem, da določenih ljudi iz mojega življenja, ki so na nakaterih slikah, ko sem bila še majhna in se jih ne spominjam, nisem videla nikoli več. Vedno moram spraševat starše kdo so ti ljudje. Najdlje se pa ustavim na slikah iz vrtca, male šole, osnovne, srednje… Vedno se poskušam spomniti vseh imen in razmišljam o tem, kdaj sem koga nazadnje videla, kje dela, kaj dela.. Z določenimi se še kar srečujemo nekatere pa nisem videla več še iz otroških dni. Najhuje je bilo po osnovni šoli, ko smo se po 8ih letih, z nekaterimi sem bila še dlje povezana, razšli. Vsak v svojo srednjo vsak na svoj konec. Bile smo štiriperesna deteljica Z. N. J. in J. nerazdružljiva. Vedno skupaj. Na začetku smo še nekako ohranjali stike, a ko so obveznosti postajale večje so se tudi naša druženja počasi rečila. Po srednji, ko se je vsak odpravil na svoj faks večina v prestolnico, določeni na štajersko, nekateri v tujino. Še najmanj nas je ostalo na obali. Videvali smo se res poredkoma in še to ponavadi slučajno. Ampak vedno se je čutila ta neka povezanost, ti neki občutki, da smo dali nekaj skupaj skozi. Da nas neki veže. In tako je mineval čas teh bežnih srečanj, dokler se počasi niso skoraj vsi začeli vračat nazaj v domač kraj. Eni še vedno večni študenti, eni z magisterijem, eni z družino.. Eni so pa ostalali tam kjer so se šolali. Sedaj se srečujemo bolj pogosto, sedaj se ponovno pletejo vezi in sedaj je nekako naša genercija na “položaju” Kamorkoli pridem ali je to upravna enota, banka, policija..vsepovsod nekoga poznam, ki mi kaj zrihta preko vrste :D Ali pa dobim kaki brezplačen pravni nasvet :D Do perd leti, je bilo vedno tako, da je oče kje koga poznal, ali je mami mela nekje vezo. No zdej jaz rihtam domačim :D V stilu “bom jaz, tam dela moja sošolka” :D Kako je lepo ko se stvari zasukajo ne? :D Lepo je da smo po vseh letih nesrečevanja in nedruženja ohranili to neko vez, ki je mogoče značilna za ljudi iz majhnega kraja.

Moja najstarejša prijateljica (pa ne po letih) s katero se še danes druživa, koliko nam pač obveznosti in čas dopuščata je Špela..

Na tej sliki ima moja mami Špelo v rokah mene pa v trebuščku ;)

Tu sva pa že pravi prijateljici za moj prvi rojstni dan :D

Imava še ogromno skupnih slik z vseh rojstnih dnevov in zabav katere so prirejali starši :D Ampak te so nam najljubše ;)

  • Share/Bookmark

...komentar [13]