Dnevnik v koraku s časom…

Zakja sta prav N. in S. moji prijateljici in zakaj traja in traja…

- Zato, ker nista nikoli izdali mojega zaupanja, zato ker mi vedno stojita ob strani, ko je hudo in ko je veselo, zato ker se lahko zanesem na njiju vedno. Zato, ker me ne obsojata, zato, ker za svoje prijateljstvo in podporo nikoli nič ne iščeta nazaj. Zato, ker imata enake moralne vrednote kot jaz in ker me ne gledata postrani, ko naredim kako neumnost :D, ampak jo probata razumet. Ker jima lahko rečem vse, brez, da bi se pri tem užalile, no vsaj za dolgo ne Ker nista zamerljivi in prepirljivi, ker sta dobre in ker imata velike srčke. In vse to in še več pripomore k enemu velikemu prijateljstvu, ki je z leti vedno močnejše, ko je dovolj le en sam pogled, da točno vemo kaj katera misli. Kjer ni potrebno veliko besed in dokazovanj, da se ve, da je to to. Kljub vsem vzponom in padcem, kljub določenim, ki so nam hoteli škoditi, kljub novim poznanstvom in ljubeznim, se še vedno zatečemo ena k drugi. Vse mineva samo me ostajamo. Zato ta blog posvečam moji N. in S. zato, da vesta, da jih imam rada in da upam, da jim prijateljstvo vračam na isti način kot ga one meni. V to kategorijo najboljših spada tudi naš R. ampak on je druga zgodba. Njemu glih vsega ne morem povedat

...komentar [6]

...komentar [25]

Dragi dedek; s solznimi očmi in z velikim cmokom v grlu ti bom posvetila ta blog. Ponoči sem te sanjala in zraven jokala. Mineva peto leto od kar te ni več. Bili si moj dedi in jaz tvoja mala M.

Vedno sem imela občutek, da sem tvoja najljubša. Čeprav nisi delal razlik, a jaz sem to čutila.  Nikoli me nisi pretirano hvalil. Šele sedaj, ko te ni več, prihajajo do mene govorice, skozi katere dojemam, kako si bil ponosen name in na moje uspehe, od športnih pa do šolskih. So stvari ki bi ti jih morala zamerit, a enostavno ne morem. Najina vez je bila premočna, da bi se lahko jezila nate. Ko si odšel, se zaradi daljave nisem mogla poslovit od tebe. In ves ta čas, sem o tebi govorila v sedanjosti. Kot da si še vedno tu, med nami a vseeno nekje daleč. Do letošnjega marca, ko sem prvič obiskala tvoj grob in se v trenutku streznila in se soočila z resnico. Da te ni več med nami, da ne bom nikoli več  videla tvojega klobuka. Nikoli več ne bom videla prizora, kako naš Lord od veselja, ker te vidi trga ketno in skače vznemirjen, da bi te povohal.

Otistega trenutka na grobu govorim o tebi v pretekliku. Streznitev je bila težka in o tem nisem veliko govorila. Ker boli. Mogoče, če napišem bo lažje. Pravijo, da čas celi rane. Mogoče res, ampak ob spominu nate mam vedno polne oči solz. Dedi čuvaj babico, ki je šla za tabo od žalosti. Ker smo ji manjkali mi in ker so ji manjkala vajina vsakdanja prčkanja Rada vaju imam isto kot prej, ko smo bili še vsi na kupu in vedno sta v mojih mislih. In nisem nič jezna. Tako je moglo bit.

...komentar [13]

Par dni nazaj je ena ponosna sestrica napisala nekaj podobnega, danes bom pa še jaz. V letu Vučkota se je rodil naš “prestolonaslednik” :). Po sedmih letih vladanja kot “tatina princeza” sem dobila bratca. Ki sem si ga neizmerno želela. Ko so me spraševali, da kaj ima mamica v tebuščku in da kaj bi rada, sem vedno govorila “sestrico!” Ker sem vedala že takrat pri skoraj sedmih, da je vedno obratno od tistega kar si zaželimo. Nekaj časa sem bila ljubosumna, a ko sem ga lahko v vozočku prevažala po dvorišču in mami pomagala pri kopanju, se je vse nehalo. Od takrat naprej je bil samo moj in nisem pustila nobenemu, da ga preveč gnjavi. Verjetno mi je bil hvaležen zaradi tega. Imela sva krasno otroštvo. Kljub razliki v letih. Kregala sva se, to itak in lasala tudi.. Ampak minilo nas je v sekundi. Ne znava dolgo kuhat mule. Še posebaj jaz ne.. V edno sem ga vzela sabo.. K mojim prijatlom, na trening, na sprehode.. Peljala sem ga na karate, spremljala sem ga v glasbeno šolo.. Lahko rečem, da je moj brat ena od mojih šibkih točk. Vse bi naredila zanj. To je neki nadnaravnega. In če ga je kdo razvadil sem ga jaz, pa čeprav je on mamin jaz pa očetova ima pri meni vedno vse odprto. In on to ve in pridno izkorišča. In jaz vem da me, pustim se mu pa vseeno. Ko je bil še v osnovni, sem mu naloge pisala z levo roko, da bi bila pisava bolj podobna prvošolčkom. Kasneje sem mu pisala referate in delala raziskave. Vem da mu nisem naredila usluge, a če bo naslednje leto diplomiral, bo moj trud poplačan. Zaenkrat mu dobro kaže.

No dragi moj bratec vse naj naj, sej veš da vedno lahko računaš name Pa kako se že reče: zdravja, ljubezni..bla bala bla.. itak, nemaraš klišejskih čestitk in patetičnih zapisov

tvoja sis ( da ne naštevam vseh nadimkov, ki si mi jih dal v vseh teh letih, ker nas bojo meli za čudne )

Prva svečka…

Ker je manj kot mesec med najinima rojstnima dnevoma, sva ga večkrat slavila skupaj.. Za njegov drugi in moj deveti je bil šerif. Še spat je šel z revolverjem in značko

...komentar [12]

Pri nas doma je verjetno podobno kot v drugih družinah. Hčerke so očijeve, sinčeki pa mamini.. No, tko je pri nas. Jaz imam večkrat potuho pri očetu, brat pa pri mami. Tudi po karakterjih sem jaz ista fotr. Impulzivna, hitra, od akcije vedno pripravljena na nove izzive. Mami je  pomirjevalo in diplomat, tamau pa totalni flegmatik. Jaz, če mi kaj ne paše povem takoj in direkt, pa tudi če se takoj skregamo. Itak me hitro mine. Tamau pa je tiho,čaka da se nevihta poleže in pol ubere najboljšo taktiko. Največkrat sva si midva s fotrom v laseh.. No on je bolj meni, glede na to da jih sam nima To pa zato, ker mava družinske posle večinoma midva počez. Jaz sem mladostno hirtra, on pa premišljeno počasen :). Sicer sva vedno na istem cilju, samo da bi bilo po mojem sistemu včasih kaj hitreje narejeno :) Oba težko popuščava. No zadnje cajte sva pa imela zelo slabo obdobje. Eno slabših do sedaj…Prvič se je zgodilo, da nisva govorila par dni. Še poslovno nisva kontaktirala. On je delal svoje jaz svoje. Zaradi te situacije sem bila zelo potrta, saj sva zmeraj imela en tak poseben odnos. Vse sva se lahko zmenila, prav vse… s kompromisi, ampak je šlo..  Pri nas doma ni bilo nikoli tabu tem. Kljub strogi vzgoji še posebaj pri meni (kao ženske je treba bolj pazit :)) sva z bratom imela svoj prostor in svobodo. Vzgajali so nas v ljubečem krogu, še posebaj babica in dedek, dokler sta živela z nami. Prav zaradi njiju smo imeli kar nekaj konzervativnih načel. Primer iz najstniških dni… Matineja je bla za mojega dedka smrtni greh in jaz nisem imela kaj za iskat tam. Kljub temu sem lahko šla. Ali pa bog ne daj, da sem prespala pri prijateljici.. Babica je je nardila celi škandal.. Da se ne spodobi, da mlada punca spi po tujih hišah.. Tako je pač blo v njenjih časih, do poroke nisi mela kaj iskat v tuji postelji, tako ali pa drugače..Večkrat sem zaradi teh nekih prepovedi, komaj čakala, da odrastem in da bom sama svoj gospodar. Ko se pa danes obrnem nazaj, mi ni žal za nobeno stvar. Vzgojena sva z visokimi moralnimi načeli, v delovni družini in z veliko ljubezni. (tamau se delu sicer malo izogiba na račun študija ampak upam, da ga bo srečala pamet ;)…) Staršem nisva povzročala nobenih večjih preglavic.. Za mojo puberteto pravijo, da sploh ne vejo kdaj je bila.. Kot aktivna športnica, verjetno nisem mela časa za “pubertirat”.. Upam, da bom znala na moje otroke prenest vsaj nekaj tega. In upam, da bom lahko svojim otrokom privoščila tako lepo otroštvo, kot sem ga bila deležna sama. Da se vrnem k očetu… Ne vem zakaj me njegove besede najbolj bolijo, zakaj me njegovo nerazumevanje tako potre.. Mogoče zato, ker je vedno imel zame čas in se je poglobil v situacijo. Mogoče me je tako zabolelo, ker je nekaj ocenjeval površinsko in se ni poglobil. Kar njemu sploh ni podobno.. Lahko, da hodi tudi on skozi neko fazo v življenju, ki jo ne razumem in mogoče se tudi sama nisem poglobila v to.. A kaj, ko sem bila navajena, da je on tisti, ki to počne.. Mogoče je pa res čas da se poglobiva oba.. Odnos se je sicer spet te dni spravil na stare tire, ampak grd priokus pa ostane.. Sej on ve, da ga imam neizmerno rada.. Brez mame pa itak ni nič.. Mami je naša “vata” zaradi katere vedno na mehko pristanemo…. Mamy vedno vse zgliha.. Točno ve na katero karto mora pri komu igrat.. Mama nas potihem vse obvlada.. Ona je naša vlada v senci… Nasplošno smo ful povezani, včasih celo preveč, a edino tako smo lažje šli skozi vse težke trenutke, ki smo jih preživljali. Med sabo smo si “delili moč” in optimizem in tako smo lažje shajali…  Zato mi mirni odnosi v družini  veliko pomenijo, še posebaj z očetom, ker je on bil vedno oporni steber za vse nas…

Ko sem lansko leto iz Sarajeva prinesla tole majčko domov in si jo oblekla, so se mu kar učke zasvetile…

Tale slikica je pa iz leta 1985, ko sva šla prvič skupaj smučat v Nassfeld.. Sama midva za cel teden. Brez mami, ki je ostala doma s prestolonaslednikom, ki še ni imel polno leto Naslednje leto, smo šli že vsi štirje..

...komentar [26]